nalivka

Debele knjige 19.stoletja (v nemščini)

Šla sem na predavanja. Za vsakogar drugega bi bila to morebiti trivialna vsakdanjost, zame pa je bila še ena drobna zmaga. Šla sem na predavanja, ki ju imata oba profesorja, ki sta (ali naj bi me) mentorirala za diplomsko nalogo. Tretje današenje predavanje je odpadlo, na četrto ne hodim, ker se mi pokriva z drugimi predavanji in profesor res, res ne zna predavat, ampak danes sem, ker smo barok enkrat za spremembo prepevali včeraj, šla na obe predavanji – v celoti.

Vedno s sabo nosim grenak okus po dnevu, ko sem nepričakovano izvedela, da sem že diplomirala, odhajajoč iz kabineta, kjer mi je eden od mentorjev potisnil dlan v čestitanje in rekel: “Vso srečo naprej, kjerkoli že,” jaz pa nisem čisto dobro vedela, ali sem razočarana ali olajšana. Še vedno ne vem, morda zdaj celo manj, kot sem vedela takrat.

Tako da sem danes šla na predavanja. Oblekla sem dolgo temno modro krilo, za katerega mi je bivši rekel, da sem v njem videti kot nuna, majico z rokavi do komolcev, da sem lahko cel dan opazovala trenutno ne preveč estetsko izgledajočo novo tetovažo na levi podlahti.

Ko sem se s kolesom vračala s faksa, me je zadelo, ko sem prehitevala čudno zavijajočega fotra pred sabo na ženskem kolesu brez luči – nisem to, kar sem si želela postati.

V nahrbtniku sem nosila knjigo kratke proze, po kateri sem se že kar dolgo slinila in z mislimi sem bila napol pri knjgi, napol pa pri vtisih o predavanju iz metodologije, ki jih je imel eden od mojih mentorjev, za katerega še vedno nisem povsem prepričana, zakaj mi je tako rad dajal vtis, da me jemlje skrajno resno, če me pravzaprav ni in če mu, to šele sedaj vem, ni ravno v največji užitek predavat o postmodernizmu, čeprav na prvi pogled tako deluje.

Omiljena knjige je zdaj zmanjkalo, prav tako slastna je bila, kot sem si predstavljala (če ne še nekoliko bolj), jaz pa spet mislim na urednika, ki mu že bogsigavedi koliko časa nisem ničesar poslala, ker nisem napisala nobene res dobre kratke zgodbe, čeprav sem pisala veliko. Vsak dan mislim na urednika in na mail, ki mu ga bom napisala v spremljavo čudnemu wordovemu dokumentu in potem naslednjih nekaj tednov vsak dan stokrat osveževala inbox in upala, da mu bo všeč. In vsak dan ne napišem nobene zares dobre kratke zgodbe in raje zabijam čas, igram igrice, se pretvarjam, da preberem blazno veliko knjig.

“Pijani ljudje filozofirajo,” se je na nekem mestu zapisalo mojemu dragemu Zupanu, “slabše kot debele knjige devetnajstega stoletja (v nemščini).”

Saj enkrat bom. Napisala, živela, predavala, morda pekla torte, sadila redkvice, bila srečna. Enkrat, samo ne danes, si rečem in si potegnem odejo čez glavo še za pol ure.

Konec koncev sem bila predolgo obremenjena z ambicijami ustrezati snobom in pozabljala živeti. Dovolj je bilo pretvarjanja.

Na vrtu ene od kratkih zgodb je izpod peruti dvignila glavo grlica. Jo grem poskusit ulovit, preden vzleti.

Advertisements

Mala praskajoča žival v mojih prsih

Danes sem se zbudila in bila je tam. Skoraj sem je že vajena, da se oglasi vsakič, ko se v mojem življenju pojavi nekaj novega; vsakič, ko me je nečesa strah, vsakič, ko sem nad nečem navdušena, vsakič, ko občudujem spečega dolgolasca v moji postelji ob treh zjutraj, ko pričnejo delovati zdravila za spanje in svoja mrzla stopala privijem k njegovim.

Daleč sem prišla od tiste izgubljene deklice, ki je lahko zgolj strmela v strop in ki je v prsih namesto živalice imela pošast.

Nisem je še popolnoma spoznala, tiste neimenovane sile, ki zna povzročiti napad panike, ki zna povzročiti, da sprejmem neumno odločitev, ki zna zaustavljati moja dejanja, hkrati pa se vsake toliko zgane na topel in prijazen način in prične trkati na edino, kar je v meni še ostalo sveto – na moj razum. Najbrž je nikoli ne bom spoznala dokončno, saj raste, zori in tudi nazaduje skupaj z mano. Spoznati samega sebe konec koncev ni trenutek razsvetljenja, ampak pot, ki ji nikoli ni videti konca. Vsaj tako se trenutno sama tolažim.

Toda danes sem se prvič po enem letu zbudila, tako kot takrat, ko sem sanjala Egona, in težko pričakovani trenutek, ko bom spet lahko brez muke sedla za računalniško tipkovnico, se je vrnil. Pregnal je krizo identitete, ki se je priplazila skupaj z blokado in mala žival v mojih prsih ni bila prav nič nervozna, ko sem sedla pred prazen list papirja s peresom v roki in v en prav poseben zvezek pričela pisati, po dolgem času, težko pričakovano in še popolnoma nezrelo – zgodbo.

In kot bi mi padla teža z ramen, se je vsulo. Vsulo se je vse, kar sem v ozadju v tem izgubljenem letu razmišljala, vsulo se je vse, kar sem si v tem izgubljenem letu prepovedala, vsula se je resnica in vsule so se ideje in vsula se je nepregledna množica vsega, kar si želim povedati, kar si želim napisati, kar bi rada, da nekoč nekdo prebere.

Mogoče me je spodbudil nastop na literarnem večeru, ko sem po dolgo časa spet začutila, kako publika diha skupaj z mano, ko ji izpovedujem nekaj svetega. Mogoče mi je pomagal nasvet Vélike poetinje, mogoče so mi navsezadnje le pomagala zdravila in zdravljenje, mogoče mi je pomagalo, da sem se pred nekaj dnevi sprijaznila z vsem, kar me je morilo in kar me je obremenjevalo in kar me je zaustavljajo. Ali pa mi je pomagali, da sem zažgala strani iz starega zvezka, ki so jih napisali ljudje, ki si ne zaslužijo več moje pozornosti.

Slaba vest, ki se je oglašala vsakič, ko sem poskušala karkoli napisati na blog, me je spodbudila, da ta občutek delim. In da si zapomnim, kar sem pred dvema tednoma zapisala na kos papirja in obesila na steno.

Najbrž ne danes in mogoče ne jutri, ampak nekega dne, nekega dne, nekega dne bodo stvari BOLJŠE.

Grem naprej literarit. Ne zaradi drugih, zaradi sebe in malega glodalca v mojih prsih.

Stroj

To so besede za ljudi, ki jih ne bodo nikoli prebrali. Sprašujem se, ali jih je sploh smiselno pisati in objavljati sem, na mali, zakotni košček interneta, kjer bodo najverjetneje prekrite z debelimi plastmi bitnega prahu, ljudje, ki pa so jim namenjene, pa bodo še naprej živeli in počeli to, kar počnejo sedaj, ker jim je zame in za moje besede popolnoma vseeno. A vendarle ima nek smisel, kot sem odkrila, ko sem pred tistimi davnimi leti odprla prvi blog, ki so mu sledili mnogi, vključno s temle. Katarzičen smisel, kajti resnice in misli in čustva se, ob tem, ko pritiskam na tipke na tipkovnici, da oblikujem besede, počasi kristalizira. Pisanje je proces, ki ustvarja in ureja in osmišljuje.

Zatorej naj bodo tu te besede, besede, namenjene ljudem, ki jih ne bodo nikoli prebrali, čeprav morebiti znajo po krivici zaboleti koga, ki mu niso namenjene. A morajo iz mene in morajo iz mene bolj kot zgolj na papir ali zgolj kot biti izrečene v temno poletno noč med blodnjami zmedene glave. In ker nisem dovolj pogumna, da bi jih izrekla naglas tistim, ki si jih zaslužijo, jih polagam semle, kjer bodo blodile, ne, da bi dosegle svoj smisel. Ker ga nikoli ne bi, četudi bi jih povedala pravim ljudem v pravem trenutku. Ker sem pač jaz jaz in ker so oni oni.

Nisem stroj. Nisem avtomat in nisem stvar, od katere ima katerikoli mimoidoči lahko tisto, kar si poželi v kateremkoli trenutku. Nisem nemišleč, nečuteč predmet, s katerim lahko neimenovani počnejo, karkoli hočejo.

Nisem avtomat, v katerega vržeš prošnjo in dobiš nazaj uslugo, potem pa pozabiš nanj, dokler ne pride naslednja priložnost in ga, zaprašenega, potegneš iz globine stare omare ali iz pozabljenega kota in proces ponoviš. Nisem stroj za sočutje, v katerega vržeš malo težav, veliko besed, proseč pogled (zmagovalno formulo) in iz njega dobiš človeško toploto, bližino, razumevanje in prijazne besede. Spodbudo in rešitev. Nisem naprava, ki jo prižgeš in ugasneš, kadar se ti zljubi. Nisem stvar, ki jo lahko vztrajno ignoriraš, razen takrat, ko ti od nje nekaj potrebuješ.

Mnogo sloves sem morala izreči v preteklem letu, sloves, brez katerih ne bi bila sposobna okrevati in se umakniti in si počasi z lizanjem celiti ran, ki jih je povzročila moja bolezen. Mnogo sloves ljudem, ki niso znali nič drugega kot jemati. Sem si morda bila kriva sama, ker nisem znala nikoli prositi? Sem si morda sama kriva, da nikoli ničesar ne zahtevam in samo pustim, da se stvari zgodijo, in ker v tisti svoji neizprosni želji, imperativu, ki mi narekuje, naj bom dober človek, pozabim na to, da ne zmorem vsega? Sem si sama kriva, ker sem dolgo, predolgo negovala to podobo sama pri sebi in pred drugimi, si zatiskala oči pred resnico, ki pa je kratka in kruta in preprosta? Resnico, ki govori, da moram včasih malo poskrbeti tudi zase. Izreči, kaj hočem in se zavedati, kaj potrebujem. Včasih tudi zahtevati, neizprosno in trmasto, brez slabe vesti in brez občutka krivde, ki nekje v ozadju vedno šepeče, da je narobe postavljati sebe pred druge.

Zatorej, po premisleku in okrevanju z vzponi in padci, s šibkim telesom in razruvanim umom, naposled moram sama sebi in drugim priznati, da nisem stroj.

Smešne so, te vezi med ljudmi. Tanke so in včasih znajo biti peklensko močne in zarezati v meso in boleti. Mene. Po drugi strani pa se zdi, da so za druge ljudi tanke kot pajčevina in mehke kot bombaž – nič kaj dosti jih ne bolijo in nič kaj dosti jih ni čutiti, če jih predolgo zanemarjajo. Od mene, po drugi strani, pa zahtevajo veliko, včasih preveč. Preveč bolečine in preveč neizpolnjenih obljub in preveč samoumevnosti – stvari, zaradi katerih zarežejo vame kot tanka žica, in se kljub vsemu ne pretrgajo – morda sta naivnost ali pa upanje tista, ki jih delata tako močne in tako neizprosne.

Ampak jaz nisem stroj. In ne morem prenesti vsega. Ne morem prenesti tistih velikih, groznih, umazanih dejanj, ki jih ljudje počnemo eden drugemu, po drugi strani pa je težko, morda še celo bolj težko prenesti tiste majhne nepozornosti, tiste majhne grozote, ki jih negujemo s tem, da pozabimo na to, da na svetu nismo sami. In da morda koga drugega okrog nas boli, da je za nas samo – avtomat.

Nisem stvar, ki se nikoli ne upre temu, kar počneš z njo. Čeprav sem se rada pretvarjala, da mi ne pridejo do živega, vsi tisti mali trenutki, ko je postajalo kristalno jasno, da se jaz za nekatere ljudi bolj trudim, kot bi se bili oni sploh sposobni potruditi vsaj pomisliti name – kaj šele v zvezi s tem kaj narediti. Ampak kljub vsemu – nisem stvar, ki jo lahko potegneš izpod preproge, prašno, pritisneš na gumb in iz nje dobiš, karkoli hočeš. Nisem stvar, ki ji lahko izrečeš nekaj prijaznih besed in se pretvarjaš, da se bodo te besede odkupile za vsa dejanja in nedejanja, za katere nikoli ni bilo opravičila, da bodo besede nekako osladile grenak okus samoumevnosti, s katerim je nekaj bilo ali pa ni bilo storjeno.

Nisem stroj. Čeprav morda sama tega ne zmorem pokazati in čeprav mi moja bolna glava dopoveduje nasprotno.

Nisem stroj.